Pečarstvo Hrovat

Pečarstvo Hrovat
SQ
Mojster
Klub mojstrov
 

Zanimivosti

Restavratorstvo



Ena od spremljajočih specialnih dejavnosti, ki jo opravljamo je tudi restavratorstvo oz. obnavljanje starih peči. Z leti smo pridobili veliko izkušenj, primerno opremo in spoznali ustrezne materiale ter tehnologije. Pogosto sodelujemo tudi s specialisti iz Italije in Avstrije.

Referenčni so naslednji večji projekti:

  • Leta 2000  - demontaža in priprava za deponijo zbirke trinajstih peči v Mestnem muzeju v Ljubljani.
  • Leta 2002  - demontaža , transport in ponovna montaža dveh peči iz lokacije Mestna hiša Kranj v Muzej novejše zgodovine v Ljubljani.
  • Leta 2004  - Rekonstrukcija in postavitev lončene peči na gradu Jable v Loki pri Mengšu.
  • Leta 2005  - Pričetek del na gradu Snežnik v sklopu sanacije celotnega gradu pri čemer smo peči demontirali, transportirali in nato ponovno montirali. Celotna količina je bila 18 peči od tega jih je 15 ogrevanih z centralno kurjavo. Dela so bila dokončana v letu 2007.
  • Leta 2005  -  Rekonstrukcija in restavracija novoklasicistične peči v rotovžu Lemberg občina Šmarje pri Jelšah.
  • Leta 2006  -  Demontaža, restavracija  in namestitev električnega gretja na peči v objektu knjižnica Grosuplje.
  • Leta 2007 -  Restavracija dveh novoklasicističnih peči na objektu Nadškofija Ljubljana.
  • Leta 2009 -  Restavracija dveh peči v Leyerjevi hiši v Kranju

Snežnik - obnova peči


1. slika: Snežnik pred obnovo

V južni Sloveniji na Notranjskem ob robu znanega kraškega polja Loška dolina  v porečju reke sedmih imen Ljubljanice leži ob vznožju mogočne gore Snežnik grad istega imena. Njegova zgodovina je prastara. Nastal je verjetno že v 10. stoletju, za časa oglejskih patriarhov. V dokumentih se sicer omenja prvič leta 1296. Je naslednik mnogo starejše poselitve, saj so v bližini (Šmarata) našli rimske nagrobnike, ki so nastali nekaj sto let po rimski zmagi nad Japodi, ki so prvi znani prebivalci teh krajev.  Prva naselitev je bila zaradi ugodne lege ob stalnem vodnem izviru verjetno precej starejša, vendar materialnih dokazov za to ni, razen poglobitve v strugi Malega Obrha. Iz prvotnega nadzornega in obrambnega stolpa se je po mnogih dokaj zamotanih prizidavah in prezidavah razvil v zgradbo s sedmimi etažami in predgradjem, Po ugodnem naključju je nepoškodovan preživel tudi drugo svetovno vojno in revolucijo. Ker je bil po letu 1945 zavarovan kot vladni protokolarni objekt, se je v njem ohranila tudi skoraj vsa notranja oprema. Je edini ohranjeni grad z vso opremo v Sloveniji.


2. slika: Valvasorjev Snežnik

Kljub temu pa mu leta tečejo in njegova konstrukcija je kazala znake staranja, ki so pretili z raznimi poškodbami in utrujenostjo lesenih nosilcev stropov. Zato je bila leta 2004 sprejeta odločitev da se grad in obnovi v stanju okrog leta 1900 oziroma pred prvo svetovno vojno. Obnova je vsebovala statično ojačitev sten, strešne konstrukcije in stropov ter zamenjavo poškodovanega zunanjega ometa. dotrajanih oken in strešne kritine.


3. slika; Slika Snežnika iz leta 1856

Ker je grad sedaj spremenjen v muzej je bilo treba tudi prilagoditi ogrevanje in druge strojne inštalacije, ter seveda zadostiti zahtevam požarne varnosti, kar je bila ena težjih nalog. V ta namen smo preverili in premerili vse obstoječe dimniške vode, ki so bili dostikrat speljani izven vertikale, pač pa funkcionalno glede na mesta kurjenja, pa tudi peči. Dodaten problem nam je predstavljalo dejstvo, da so pri posameznih prezidavah v preteklosti včasih na dimovode pozabili, ali pa so jih delno blokirali, tako da je bili potrebno kar nekaj dodatnih modifikacij pri napeljavi ustreznih dimovodov. Naredili smo študijo vseh nekdanjih in sedanjih dimovodov in kurišč, vendar jih ni bilo mogoče funkcionalno obnoviti z zadostno požarno varnostjo v smislu sedanje zakonodaje.

Naša firma je dobila nalogo, da uredimo vse potrebno na starem ogrevanju na drva. Grad so v obdobju, ki smo ga hoteli predstaviti greli z 22 lončenimi pečmi in eno kovinsko pečjo Kanonenofen, ki je bila vgrajena v modificiran odprti kamin starejše izdelave. Zaradi sanacije in ojačitve stropnih nosilcev je bilo potrebno razbremeniti stropove, kar je pomenilo, da je treba dvigniti vse pode in s tem tudi peči. Zato smo najprej demontirali vse peči, ki so stale na »nestabilnih« temeljih. Takih je bilo 20. Pazljivo smo jih razdrli. Pečnice so bile vezane nekaj s sponami, nekaj pa z lončarsko žico, odvisno od obdobja zadnje preložitve.


4.  slika:  Poročna dvorana z zeleno pečjo pred obnovo

Pri razdiranju peči je bila posebej pomembna dokumentacija, ki naj bi omogočila, da se peči ponovno postavijo popolnoma identično. To smo zagotovili z sistemom označevanja, kjer smo kombinirali fotografski dokument z številčenjem in označevanjem vseh elementov peči. Naredili smo tudi natančne skice lege peči v prostoru. Pečnice in kovinske dele smo najprej očistili malte. Prav tako smo odstranili plošče polnila. To razdiranje je bilo dokaj zahtevno, saj so peči v času uporabe močno kurili in pregrevali, tako da so bile pečnice na izpostavljenih mestih precej razpokane. Razpokane pečnice smo najprej zlepili na stik z sintetičnim lepilom, nato pa smo jih še zlepili z lepilom za šamot na vložkih iz šamota. Na ta način smo dobili zlepljene pečnice z minimalnimi razpokami. in natančno v osnovnih dimenzijah.


5.  slika:  Primer razkopane in razpokane peči, vidna je notranja struktura

Vse pečnice, tako zlepljene kot  tudi nepoškodovane smo oprali z čistilnim strojem z vročo paro, nato pa smo jih embalirali v kartonske ali lesene škatle in jih umaknili v deponijo.

V gradu so bile postavljene peči različnih tipov. V grobem jih lahko razdelimo v tri skupine.
Peči,  ki so jih Schoenburgi pripeljali iz Nemčije oziroma Saške. To sta predvsem dve beli peči neorokokojskega tipa z grbom in tri peči z motivom pasje glave, sem pa sodijo še peč z otroško glavo, ter nekatere druge peči, ki so dokaj okrašene in svetlih barv.


6. slika:  Peč v neorokokojskem slogu

Za nas so bile bolj zanimive peči, ki smo jim našli izdelovalca v slovenskem prostoru. To je Avgust Drelse iz Ljubljane, ki je izdeloval peči v širokem razponu oblik, na gradu pa bi lahko njemu pripisali tri izdelke, ki so identični onim, ki smo jih našli v njegovem prodajnem katalogu iz leta 1908.  V nekaterih pečeh so bile tudi posamezne pečnice ki jih je izdelal v začetku 20 stoletja Albert Samassa v Ljubljani, vendar so bile to le nadomestila za razpadle pečnice.

Tri so sodobne »nadomestne« peči, ki so jih po letu 1945 postavili namesto peči, ki so jih prestavili na pristavo, bodisi na druge lokacije. Te peči v gradu nimajo nobene izrazne vrednosti. Sedaj še tečejo prizadevanja, da bi jih nadomestili z starimi originalnimi, ki so se našle na Pristavi in katere naj bi postavili nazaj na mesta, kjer so bile v gradu.


7  slika:  Zelena Drelsejeva peč v jedilnici pred obnovo

Vse obnovljene peči datirajo v čas po letu 1875, ko je bil grad povečan za eno nadstropje in generalno prenovljen. Od še starejših peči smo našli le eno pečnico, ki bi lahko bila stara do 300 let in deloma zazidan impozanten dimnik velikih dimenzij, ki je bil verjetno nadaljevanje velikega odprtega kamina v nekdanji kuhinji.

V naslednjem letu, ko so bili stropi že ojačani in je bil zmontiran slepi pod smo se lotili vračanja peči na stara mesta. Vsako peč smo razpakirali in vse pečnice natančno prekontrolirali.  Vse poškodbe smo sanirali z modelarskim gipsom in jih obrusili ter zgladili. Po potrebi smo naredili modele in posamezne pečnice ali njihove dele na novo odlili iz toplotno odpornega modelirnega gipsa velike trdote. Nato smo tako obdelana mesta prebarvali s hladnim emajlom v niansi barve pečnic. Peči smo sestavljali eno za drugo, tako da smo imeli v eni fazi dela popoln pregled nad posamezno pečjo. Ekipa se lažje koncentrira na manjšo količino problemov in je delo lažje in uspešnejše.

Peči smo postavili na litošamotne podložne plošče iz dveh razlogov, pridobili smo višino manjkajočega parketa, da niso bile utopljene v pod in imeli smo kompakten podstavek iz materiala, ki dobro prevaja toploto a obenem izolira in nikakor ne povzroča kondenziranja, kar je včasih problem pri pečeh na leseni podlagi.


8. slika:  Postavljanje peči z inštalacijo vodnega gretja

Sprejeta je bila splošna odločitev, da bodo peči ogrevane z toplo vodo iz sistema centralnega gretja, s tem da bodo izvzete tri peči postavljene za kurjenje z drvmi. Odločitev, katere bodo te peči je bila sprejeta na podlagi pregleda dimnikov. Pregledali smo vseh 17 obstoječih dimniških tuljav in določili tri, ki so izgledale najbolj ohranjene, Da bi zadostili zahtevam požarne varnosti in dimnikarske službe smo skoznje potegnili zvijave rf cevi. Na njih smo priključili obnovljene peči, ki smo jih zgradili na klasičen način iz šamota in keramičnih pečnic, le da smo najprej postavili vso notranjo konstrukcijo iz šamota, ki smo jo nato oblekli v stari oklep. S tem smo dosegli, da pečnice pri kurjenju ne bodo preveč toplotno obremenjene in bodo zdržale še dosti časa. Osnovna zahteva teh peči ni ogrevanje celotnega prostora, pač pa vzdrževanje prijetne atmosfere ob sevanju toplote iz njih. Ker ni peči brez dimnika smo sezidali tudi kape dimnikov iz ročne opeke po vzorcu, ki je v rabi na starih hišah in še stoječem gradu v Loški dolini. S tem smo dosegli avtentičen zunanji izgled tega detajla.


9. Slika: Podiranje Drelsejeve peči

Peči, ki smo jih določili za ogrevanje z vodo smo gradili po nekaj drugačnem postopku. Najprej smo po skici lege pred demontažo določili mesto kamor so inštalaterji pripeljali toplovodni priključek. Nato smo postavili osnovno litošamotno ploščo  na slepi pod. Nanjo smo postavili konstrukcijo iz siporeksa, ki je bila preračunana na notranje gabarite peči in nanjo pritrdili plastično cev za ogrevanje. Uporabljali smo sistem HEXA, ki je dokaj enostaven za montažo in dovolj  trajen za naše namene. Dolžino grelnih cevi smo prilagajali velikosti peči. Ko je bila konstrukcija za gretje instalirana smo postavili peč samo iz pečnic, brez polnil. Pečnice smo zlepili z pečarsko malto in jih zafugirali z primerno fugirno maso. Po fugiranju smo peč zasuli z mešanico mlete opeke in magnezita, ki daje dovolj prevajanja in akumulacije za funkcioniranje peči pri temperaturi grelne vode pod 85 st. celzija. Konstrukcija je vedno izvedena tako, da omogoča regulacijo gretja z ventili preko vgrajenih originalnih vratc.


10.  slika:  Zapakirane peči na starem opečnem tlaku

Ker smo se ukvarjali s staro keramiko smo dobili tudi nalogo obnoviti in nazaj vgraditi star opečnat tlak v drugem nadstropju gradu. To je preko 300 let stara opeka, ki je bila vgrajena med eno od renesančnih obnov gradu, po dimenzijah sodeč beneške provenience.  Tlak je bil prvotno položen v apneno malto in nato površinsko nekajkrat premazan z različnimi materiali, katerih sestavo nam ni uspelo natančno ugotoviti, Verjetno so bile razne organske substance, saj so mokre opeke močno plesnile. To je predstavljalo dokajšen problem in zato je bila naša naloga  precej specifična.

Opeka je bila zložena v deponiji. Pri demontaži je bila dokaj poškodovana in kar precej kosov je bilo prelomljenih. Potrebno je bilo poiskati pare in jih zlepiti. Po več poskusih smo se odločili za poliuretansko lepilo, ki je nekoliko ekspandiralo in dobro držalo tudi v mokrem mediju, saj se uporabi vode kljub problemu, ki nam ga je povzročala nismo mogli ogniti. Po precejšnjem številu poskusov smo tudi določili primerno tehnologijo za čiščenje gornje površine. Za to smo uporabili mešanico vode in detergenta ter drgnjenje z krtačo. ščetko ali kovinsko gobico. Očiščene opeke smo skladali na prosto v lepem vremenu, tako da jih je sonce hitro posušilo.  Ker so bile opeke dokaj poškodovane in neenakomerno izrabljene jih je bilo potrebno tudi pokitati. Za to smo uporabili pečarski material, ki smo ga z kovinskimi pigmentnimi barvami niansirali v barve opeke, To je bil zahteven lov na strukturo ročno delane opeke, vendar je delo uspelo.


11. slika: Obnovljeni opečni tlak

Ko je bila opeka pripravljena smo določili način polaganja. Nekoliko smo bili omejeni s količino ohranjene opeke, z razliko v dimenzijah opek, ki je bila na vsako mero do 15 mm in z vzorcem polaganja, ki naj bi bil čim bolj enak originalnemu. V slovenskih opečnih tlakih iz 16. in 17. stoletja, kar je približna starost teh opek, najdemo štiri osnovne vzorce. Odločili smo se za način, ki je bil najbolj podoben grajskemu originalu, in sicer približno diagonalno z belimi apnenimi fugami. Polaganje smo prilagodili tudi višini posameznih pragov v vratih tako da nismo položili popolnoma horizontalnega tlaka. Polagali smo v apneno malto. Delali smo jo iz belega peska 0 – 4 mm in apna po lastni recepturi. Večjo trdnost in hitrejše strjevanje smo dosegli z dodajanjem polimerne emulzije. Položen tlak smo pustili mirovati 10 dni, da se je nekoliko utrdil, nato pa smo ga fugirali z enako malto, ki smo jo po navodilu arhitekta nekoliko sivo tonirali. Fuge smo zalivali z vrečo, nato pa z gladilko pogladili in nekoliko odstranili odvečno malto. Po štirih urah smo fuge zagladili z gladilko za fuge ali plastično cevjo. Po desetih urah  smo opeko očistili z kovinskimi gobicami. Cel postopek je potekal brez pranja, oziroma čiščenja z vodo.  Po 15 dneh smo tlak premazali z lanenim oljem, in sicer tolikokrat kot je olje popil. S tem smo dosegli na novo montiranem tlaku pravi starinski videz .


12. slika:  Novo bleščeči Snežnik

Novosti Stik z nami
Kdo smo
Novosti

Kaminske peči na drva

Kaminske peči na pelete

Akumulacijski kamin - montaža

Kaminski vložki in načini obzidave

Ogrevanje z lončeno pečjo

Udobje ogrevanja celotnega objekta z lončeno pečjo

Akumulacijska peč - kurišče in stopnice (kombinacija)

Kontaktni podatki

Hrovat Jurij s.p.
Splošno pečarstvo

Grobeljska cesta 2
1234 Mengeš

Delovni čas
Pon 7:00 - 16:00
Tor 7:00 - 18:00
Sre 7:00 - 16:00
Čet 7:00 - 18:00
Pet 7:00 - 12:00
Sob, Ned, Prazniki - zaprto

Tel:
00386/(0)1 729 11 96
Faks:
00386/(0)1 729 11 97
Mob:
00386/(0)31 706 009
E-pošta:


 
 
© 2005-2017 Splošno pečarstvo Jurij Hrovat s.p Vse pravice pridržane.

Domov - Produkti - Galerije - Izbor peči - Zastopstva
Pečarstvo - Kdo smo - Novosti - Stik z nami - Piškotki

Stran poganja EASYWEB